Star sem bil okoli 26 let, ko sem si pri igranju inline hokeja zlomil kost v desnem gležnju. Zaradi te poškodbe sem moral skoraj dva meseca nositi mavec. Noga mi je v tem času kar konkretno atrofirala in ker od rehabilitacije, ki je sledila, ni bilo kaj dosti učinka, sem začel hoditi na fitnes. Kmalu sem ugotovil, da obožujem dvigovanje uteži, ampak fitnes in bodybuilding scena ni bila zame. Potreboval sem nekaj več – potreboval sem šport in tako sem po brskanju po spletu našel dvigovanje uteži. Poudariti moram, da crossfit takrat skorajda še ni obstajal in so bili na YouTubu bolj ali manj le dvigovalci in dvigovalke vzhodnih držav.
Po nekaj letih in po pregledanih prenekaterih tekmovanjih in videih na spletu sem se odločil, da želim trenirati ta šport. Tukaj pa se je pojavil prvi problem. V Ljubljani nisem uspel najti kluba, kjer bi bilo mogoče trenirati to olimpijsko disciplino. Po kakšnem letu iskanja sem le našel nek ljubiteljski klub, ki pa ni ustrezal mojim merilom, zato sem se odločil, da grem po znanje v tujino.
Leta 2012 sem tako odšel v Anglijo in tam preživel deset mesecev. V tem času sem treniral v enem izmed londonskih klubov in delal kot asistent učitelja v nekem zasebnem podjetju, ki je opravljalo storitve po šolah po vsem Londonu. Nikakor pa mi ni uspelo uskladiti treninga, službe in stanovanja na način, da ne bi zapravil po več ur na dan za prevažanje od enega do drugega. Tako sem začel razmišljati, da bo treba nekaj ukreniti.
Maja 2013 me je poklical nek iskalec kadrov z Irske in me vprašal, ali bi želel delati v Franciji. In takoj sem odgovoril pritrdilno, čeprav nisem vedel, za kakšno delo gre. Nekaj časa sva se pogovarjala in čez en teden sem se že peljal z avtobusom v Lille na prvi razgovor. Čez nekaj dni so mi sporočili, da sem sprejet, in konec meseca sem že nadaljeval svojo zgodbo v Franciji. V Lillu sem našel kar tri klube, a sem se odločil za klub, ki je bil na bližnji športni univerzi, pa še trener je bil vedno na razpolago.
Moj prvotni načrt oziroma cilj je bil trenirati v Rusiji, če ne zaradi drugega, pa zaradi jezika, ki se ga ni težko naučiti, sploh če govoriš srbsko.
Januarja 2014 sem tako šel za dva meseca v Rusijo, kjer sem delal na spremljanju olimpijskih iger za televizijsko družbo NBC, zraven pa sem treniral, kolikor je le čas dopuščal. Na voljo sem imel fitnes, uteži, bazen, savno in hrane, kolikor sem je lahko pojedel, tako da je bilo res super. Ampak olimpijske igre so se končale, druge službe tam nisem našel in moral sem se vrniti domov.
Kaj pa zdaj? V Rusijo sem poslal vsaj 20 prošenj za delo učitelja angleškega jezika, a sem dobil samo en odgovor: »Če nisi rojeni govorec angleščine, lahko kar pozabiš!« Potem sem bolj za šalo kot zares poslal še okoli pet prošenj na Kitajsko in od tam sem dobil vsaj 20 odgovorov, da naj kar pridem, da je služb dovolj in da se bo zagotovo kaj našlo. In sem šel.
Prvo mesto, v katero sem prišel (Tongliao), ni imelo dvigovalnice, zato sem takoj začel iskati drugo službo drugje, da bi lahko treniral. Zopet sem imel srečo, saj je moj življenjepis na spletu opazil nek Avstralec, ki je iskal ljudi za college v Yingtanu. Preden sem se dogovoril za službo, sem pobrskal po spletu, če imajo dvigovalnico, in ker je vse kazalo na to, da jo imajo sem se odločil, da grem. (Morate se zavedati, da je brskanje po spletu na Kitajskem precej zahtevno, saj Google in podobne storitve ne delujejo, kitajski iskalnik (Baidu) pa ni ravno najuporabnejši, če ne znaš kitajsko. Naj poudarim, da sem imel VPN, a je bilo še vedno vprašanje, ali dejansko dobivam prave podatke.)
