Dvigovanje uteži – cilj tega športa je preprost: dvigniti več kot kdorkoli drug (v tvoji kategoriji).
Začetki merjenja moči – na kratko o olimpijskih igrah
Predhodnik dvigovanja uteži je bilo merjenje moči z dvigovanjem težkih kamnov in drugih težkih predmetov. Takšne podvige so izvajali po vsem starodavnem svetu. Dviganje uteži kot organiziran šport pa je bilo vključeno v program že na prvih modernih olimpijskih igrah v Atenah leta 1896.
V Atenah leta 1896 in St. Louisu leta 1904 so uporabljali drugačne tehnike dvigovanja kot danes in vsi dvigovalci so tekmovali skupaj, saj kategorij ni bilo. Prvič so športnike razvrstili po telesni teži v Antwerpnu leta 1920.
Do prireditve v Montrealu leta 1976 se je tekmovalo v treh dvigih: poteg, nalog in potisk ter nalog in sunek. Ker se zadnja dva dviga pri večini dvigovalcev skorajda nista razlikovala, so nalog in potisk odstranili, tako da sta ostala le še poteg ter nalog in sunek.
Leta 2000 v Sydneyju so na olimpijskih igrah v dvigovanju uteži začele tekmovati tudi ženske.
Bistvo športa – tekmovanje
Moč telesa in duha
Dvigovanje uteži je na prvi pogled videti precej preprost šport, toda v resnici zahteva popoln nadzor nad telesom in umom. Nekateri dvigovalci so sposobni dvigniti nad glavo tudi več kot dvakratnik lastne telesne teže, kar pa ne zahteva le mobilizacije vsake mišice v telesu, ampak tudi popolno osredotočenost, vrhunsko tehniko in predvsem borben duh.
Tekmujemo v dveh dvigih: prvi dvig je poteg, drugi pa nalog in sunek.
Pri potegu dvignemo drog z enim gibom od tal nad glavo, medtem ko ima nalog in sunek dve potezi, in sicer: drog najprej dvignemo s tal in ga naložimo nad prsni koš (na rame spredaj), šele nato pa ga sunemo nad glavo.
Športniki tekmujejo tako, da vsakega od obeh dvigov izvedejo trikrat, na koncu pa se sešteje največjo dvignjeno težo obeh.
Dvigovalec mora opraviti svoj dvig v eni minuti po klicanju imena. Čas se podaljša na dve minuti samo v primeru, da mora nekdo slediti samemu sebi. Potreba po pripravi telesa in duha v tako kratkem času je za marsikaterega športnika tudi preizkus kontrole nad svojimi čustvi. Ostati mora miren in osredotočen.
Dvig je zaključen uspešno, ko je utež dvignjena nad glavo. Dvigovalec mora stati negibno, imeti mora iztegnjene roke in stopala v vrsti (stopala so lahko narazen, ne sme pa biti eno spredaj in eno zadaj). Ko gre utež nad glavo se morata oba komolca popolnoma iztegniti in se ne smeta ponovno upogniti oziroma priti do delnega iztega in potem potisniti uteži gor, da pride do popolnega iztega.
Dvig je prav tako neuspešen, če:
- spustimo drog, preden nam sodnik da signal;
- se med dvigom dotaknemo platforme s katerimkoli delom telesa razen stopalom (na primer s kolenom);
- stopimo s platforme;
- spustimo drog za glavo (drog moramo vedno spustiti spredaj in dejansko ga lahko izpustimo šele, ko je v višini vratu);
- ne uspemo v določenem času dvigniti bremena (breme mora biti nad kolenom po preteku odmerjenega časa).
Vsak dvigovalec ima tri poskuse pri vsakem od obeh dvigov. Kot rezultat šteje vsota najboljšega potega ter najboljšega naloga in sunka. Če je nekdo neuspešen v vseh treh poskusih v enem izmed obeh dvigov, je izpade iz tekmovanja.
V primeru, da pride do neodločenega izida, je zmagovalec tisti, ki je prvi dosegel zmagovalno težo.
